Razmišljujoči zapis: Večna Treblinka, človekov odnos do živali in holokavst

»Če trpljenje lahko rodi kaj dobrega, je to gotovo odločenost nekaj trpinčenih, da zaradi prestanega gorja skušajo zmanjšati trpljenje drugih.« 

Težko je začeti s pisanjem vrstic o knjigi, ki slehernemu med nami nastavlja zrcalno sliko družbene ureditve, za katero smo odgovorni, pa če si to dovolimo priznati ali pač ne. Kje naj začnem s popisovanjem človeške krutosti, v kateri je nepremagljiv prav »beli človek«? Človeštvo je vstopilo v leto 2012, o katerem vražjeslovci, astrologi in mnogi ostali govorijo kot o koncu sveta, ki ga poznamo. A kaj pravzaprav poznamo? Kaj vemo o »tem svetu«, katerega del smo?

Temno plat človeškega obstoja je raziskovalno in argumentirano, poglobljeno in sočutno v knjigi Večna Treblinka zajel Charles Patterson, med drugim zgodovinar in kot kaže tudi ta knjiga, pisatelj z močno razvito odgovornostjo do vseh bivajočih, različno utelešenih Zemljanov.

Dvojnost življenjske univerzalnosti se kaže na vseh področjih življenja, tudi v izkazovanju »ljubezni« do (domačih) živalih. V zahodnem svetu še posebej do psov in mačk, medtem ko druge živali: krave, zajce, ovce, koze, kokoši, gosi ... človek dojema le kot vir prehranjevanja. Človek je resda povzročil in doživel vsestranski razvoj, a poudariti je treba, da tudi razvoj sprevrženosti in oholosti v odnosu do drugih nečloveških živih bitij. In posredno do svoje vrste. Medtem ko današnja svetovna politična oblast, ne glede na smer, v katero plapola državna zastava, ostro obsoja holokavst med drugo svetovno vojno, (zahteval je čez šest milijonov judovskih žrtev), ostaja ubijanje živali družbeno sprejemljivo in zakonito. Meso postaja cenejše kot kruh. Odnos do etike in morale je povsem zgrešen, tudi v izobraževalnem smislu, in prav zato večina ljudi sploh ne pomisli, da je za kos mesa na krožniku moral nekdo umreti. Ne gre le za povzročanje smrti iz malomarnosti, kot bi se lahko izrazila v pravnem jeziku ampak za zelo široko sprejemljiv družbeni vzorec, ki nemarno dovoljuje in dokazuje, da se človeškega posameznika tiče le njegova neposredna okolica. Trpljenje nedolžnih je torej stvar sveta, ki se ga ne dotikamo, čeprav z uživanjem mesnih izdelkov (in tudi mlečnih) posredno »naročamo umor«. Vem, da se te besede berejo težko, tudi izrekajo se tako, zapišejo tudi, a nadaljnje zatiskanje oči nas vodi le do poslabšanja družbenih razmer. Kako, vprašate? Na tem mestu se najprej opiram na že tolikokrat izrečene besede Leva Tolstoja: »Dokler bodo na svetu klavnice, bodo tudi vojne.« Odpiram knjigo Večna Treblinka, ki bralca skozi kronološko in prav nič ezoterično, ampak pretresljivo vsebino zelo neposrednega jezika, vodi do spoznanja o človekovi samopomembnosti. Slednja se izraža različno, predvsem pa nad šibkejšimi. Med te neizogibno najštevilčnejše spadajo prav živali, ki jim je človek v imenu boga, ki ga je sam ustvaril po znanih oblikah, odvzel vsakršno pravico čutenja in s tem pravico dostojnega življenja. V imenu koristi. Mleko, ki ga kupujemo v trgovinah, je namenjeno hranjenju telička, ne človeka. Ob tem vse več študij in laboratorijskih raziskav dokazuje celo škodljivost mleka in mlečnih izdelkov. Ali res verjamete, da je industrijam pomembno naše zdravje? Njim je pomemben le dobiček, ki ga ustvarjajo. Človek je tako postal edino bitje, ki pije mleko druge vrste in še to v odrasli dobi. Krave, koze, ovce, ki ohranjajo pri obstoju mlečno industrijo, so namenjene le dobičkonosnemu izkoriščanju, njihove mladičke pa medtem brezbrižno ubijajo in »mlado« meso prodajajo kot najbolj cenjeno.  

Si lahko predstavljate, kako je (pre)živeti življenje s pripetostjo na polmetrsko verigo, ki je zrahljana le toliko, da lahko prežvekujete in se napajate z vodo ter leta in leta ležite v lastnih iztrebkih, ne doživite sončne svetlobe? Za povrhu vas vsak, ki gre mimo, udari. Potem nekega dne stopite pred veliko industrijsko rezilo, ki vam prereže vrat. Na poti do tja vas brcajo, udarjajo, pikajo ... V imenu človekove muhavosti in namišljenih potreb. Zgodovinar Keith Thomas je prepričan, da je udomačevanje živali porodilo večjo oblastnost, saj »si je človek nadvlado nad nižjimi bitji ustvaril razumsko, na njej temeljijo mnogi družbeni in politični dogovori.« Jim Mason pa trdi, »da je obsežno obdelovanje zemlje s pomočjo živali kot družbenim temeljem krivo, da so neusmiljenost, neprizadetost, družbeno še dopustno nasilje in surovost postali srž naše duhovne kulture, zato smo se odtujili drugim prebivalcem narave.«  

Vse več raziskav o suženjstvu dokazuje, da je zasužnjevanje živali spodbudilo zasužnjevanje ljudi in postalo zgled, kako to storiti. Človek je najprej udomačil živali, jih hranil, si pridobil njihovo zaupanje in jih ubil. Povejte, mar je takšno obnašanje izraz moralnega, duhovnega, čustveno zrelega bitja, kar človek naj bi bil? Mnogi zagovorniki izkoriščanja živali se branijo z reklom, da je takšna pač narava: vsak nekoga požre. Drži. Vendar nobeno bitje ne vzgaja življenja zato, da bi ga ubilo. Razen človek. Zgodovinsko okrepljena dejstva in citati poznavalcev, ki jih Patterson jedrnato niza, dokazujejo usodno povezanost ubijanja živali s krvoločnostjo, ki jo je človek izvajal tudi nad soljudmi. »Nasilje nad živalmi je povzročilo nasilje nad ljudmi,« je prepričana s stališči v knjigi predstavljena Elizabeth Fisher. Najprej seveda nad staroselci, »primitivnimi« ljudstvi, plemenskimi skupnostmi, Indijanci ... Omenjene in mnoge druge so antropologi, filozofi, biologi, zgodovinarji, zdravniki, pač »visoko« izobraženi posamezniki, ki so imeli vpliv na širšo javnost, označevali za ljudi, vredne »gnusa«, do njih so se obnašali sužnjelastniško v najhujšem pomenu besede. Tako kot žival, tudi »neciviliziran« človek ni imel nikakršne pravice odločati o čemerkoli. Pravzaprav sploh ni imel pravice. Indijanci so veljali za »polpojave človečnosti«, ki jim je bilo v Ameriki namenjeno bivati le »dokler ni prišel beli človek, gospodar stvarstva.« Medtem ko so zaradi človeške požrešnosti po brezmejni oblasti mnoga ljudstva tako rekoč bila iztrebljena, so s stoletji izginile tudi mnoge druge živalske vrste. A ne te, ki jih je človek začel vzgajati za zaslužek. Tako je dobiček danes osnovni motiv izvajanja genocida nad mnogimi živalskimi vrstami. Kadar je govora o slednjem, je po prepričanju svetovnih koncernov in lobijev nujno požreti kakršnekoli možnosti za moralo in etiko. Za takšno početje je seveda bilo potrebno ustvariti megalomanske rezilne naprave, kemijsko razviti visoko hranilno hrano, zaradi katere bodo živali rastle hitreje in bolj kot bi sicer. Mnoge živali, ki danes v napihnjenih kosih pristajajo v trgovinskih ponudbah, pred tem preživljajo neznosne muke, ki so presegle človeške v taboriščih pred malce več kot pol stoletja. Francoski filozof Rene Descartes je bil prepričan, da »so živali zgolj stroji ali avtomati, podobni uram, ki lahko delujejo zapleteno, ne morejo pa govoriti, razumsko presojati niti čutiti, kot trdijo nekateri.« Patterson nadaljuje: »Večanje prepada med človekom in živalmi je dotlej najbolje razumsko utemeljevalo, zakaj sme človek izkoriščati živali. Kartezijanstvo ni le odvezovalo boga krivde za krivično povzročanje bolečin nedolžnim živalim, ker dovoljuje človeku, da z njimi ravna neprimerno, temveč je tudi upravičevalo človekovo vladavino nad njimi in ga odvezovalo, kot je trdil Descartes- vsakršnega suma kaznivega dejanja, ne glede na to, kolikokrat človek ubije in je žival.«  

Ubijanje živali ima nepojmljive razsežnosti. Osnovne razloge pa je iskati v pomanjkanju sočutja do sobivalcev, torej do sozemljanov. Kadar je govora o ubijanju za zabavo, je lovstvo, bikoborbe ter druga bojevanja živali in z njimi toliko težje razumeti. A nič manj kot brezbrižnega pohabljanja nedolžnih bitij v imenu gurmanskih poslastic elitističnih družb. Italijani zelo radi pripravljajo poslastice iz jezičkov lastovic, ki jih ujamejo na selitvenih poletih, jezičke jim trgajo pri živem telesu. Japonci obožujejo plavut morskega psa, ki s tremi živimi rezi brez nje ostane obsojen na smrt. Delfine človek ubija tako, da v pristanišče z raznimi zvijačami pritegne mladičke, ki jih samice nikakor nočejo zapustiti, potem ko so zamreženi, jih z ostrimi rezili kruto pokoljejo. Mlade tjulnje mladičke zaradi krzna ubijajo z udarci debelih lesenih palic. Gorile še vedno ubijajo zaradi vrednosti njihovih dlani, tako pretresljivo podobnih človeškim in sloni umirajo zaradi oklov, o katerih velja mit o čudodelni zdravilni vrednosti. Doslej je število pobitih živali zaradi človeka preseglo število svetovnega prebivalstva. Nič manj kruto kot ubijanje pa ni izkoriščanje živali zaradi laboratorijskih preizkusov. Tudi Judje so doživljali to bolno krutost človeške domišljije in, kot dokazuje knjiga Večna Treblinka, ni naključje, da je Charles Patterson s pisanjem tovrstnega pionirskega dela na področju »miroljubnega boja za pravice živali« posredno začel tudi zaradi judovske begunke, katere šestletna izkušnja pod nacistično tiranijo ga je »globoko pretresla«. V uvodu zapiše: »Dolgo niti pomislil nisem, da bi podvomil o pravilnosti takega odnosa (do živali) ali se spraševal o njegovem ozadju. Preminuli borec za ozaveščanje družbe o aidsu in za pravice živali Steven Simmons ga je opisal takole: »Živali so nedolžne žrtve svetovnega nazora, ki nekatera živa bitja obravnava kot večvredna, ki zagovarja pravico močnejšega do izkoriščanja šibkejšega in žrtvovanje šibkejših za širše dobro. Ko sem dojel, da gre pri tem za povsem enak odnos tistemu, ki je povzročil holokavst, sem sčasoma uvidel tudi povezave, ki jih opisujem v knjigi.«  

Ob pisanju o krivicah, ki jih doživljajo živali, je vprašanje o duševnem stanju tistih, ki te poboje izvajajo, neizogibno. Mnogi mesarji so alkoholiki, tudi sicer fizično in seksualno nasilni, nemalo jih ima tudi druge duševne težave. Kakšno sploh je življenje tistega, ki se leta 2012 povsem zakonito preživlja z ubijanjem? »Za kulturo, ki je zrasla na izkoriščanju in klanju živali, je pobijanje toliko lažje, čim bolj »omalovaževane« in ponižane so človeške žrtve,« zapiše Patterson in navedeno utemelji: »Ko je Gitta Sereny v ječi v Duesseldorfu leta 1971 intervjuvala Franza Stangla, poveljnika Treblinke, in ga vprašala: »Če ste jih tako ali tako nameravali ubiti (Jude), kakšen smisel je potem imelo vse poniževanje, čemu je bila potrebna surovost?« ji je odgovoril: »Da so se izvrševalci ubijanja duševno pripravili. Da so sploh zmogli opravljati, kar so počeli.« 

Razčlovečenje je torej prvi korak k razumevanju razčlovečenega v obeh smereh- rablja in žrtve. Na tem mestu se mi zdi znova neizogibno poudariti izrek Alberta Einsteina: »The world is a dangerous place to live; not because of the  people who are evil, but because of the people who don't do anything about it.« Torej: »Svet je nevarno bivališče; ne zaradi zlobnih ljudi, ampak zaradi tistih, ki ne naredijo ničesar v zvezi s tem.«  

Sistematično načrtovanje holokavsta ljudi in živali za doseganje znanih ciljev so doslej dojeli in o se o njem izražali mnogi posamezniki, tudi umetniki, sprva zapriseženi idealistični podobi o svetu in družbi. A v primerjavi z navidezno neprekosljivimi lobiji, ti posamezniki predstavljajo manjšino brez možnosti biti slišana. Čeprav se to spreminja. Med njimi je tudi umetnica Judy Chicago, ki je dolga leta raziskovala holokavst in »začela dojemati povezavo med industrializiranim klanjem živali in industrializiranim pomorom ljudi.« Marsikateremu bralcu se lahko zdi primerjava človeka z živaljo precej ponižujoča, vendar le zaradi družbeno naučene prepričanosti, da so živali manjvredne zaradi že tolikokrat slišanih razlogov, ki jih je določil človek. »Mnoga živa bitja so nagnetena skupaj v neznosno majhnih bivalnih prostorih; prevažajo jih brez vode in brez hrane; zganjajo jih v klavnice, njihovi telesni deli se »koristno« uporabljajo za izdelavo klobas, čevljev in gnojil.« Spoznanje Judy Chicago je v knjigi zabeleženo tudi nadalje: »Auschwitz sem simbolno dojela kot celotno, s krvjo oblito zemeljsko oblo, kjer ljudi zavajajo in zlorabljajo; živali trpinčijo v nekoristnih poskusih; ljudje lovijo nemočna, ranljiva bitja, ker jih to vzburja; veliko ljudi je prisiljenih živeti v neprimernih bivalnih razmerah brez zdravniškega varstva in v pomanjkanju hrane; moški zlorabljajo ženske in otroke; ljudje onesnažujejo planet s strupi, ki kvarijo zrak, prst in vodo; oporečnike zapirajo; ljudi z nasprotnimi svetovno-političnimi nazori odstranjujejo; zatiran je vsak, ki meni, čuti oziroma ravna drugače.« 

C. Patterson vsebino knjige razvija skozi razvoj človekovega odnosa do živali, kolikor je s pomočjo ohranjenih zgodovinskih virov le mogoče. Oprijemljivo razloži prehod kolonialnega klanja živali v zaprte prostore ter k tehnični delitvi dela; vpliv mreženja železnic na vzpostavitev mesne predelave kot glavne industrijske panoge Chicaga, ki je tako v zgodnjih šestdesetih letih devetnajstega stoletja postal »novo klavniško glavno mesto Amerike.« Tako je bilo zgrajeno legalno industrijsko središče za ubijanje, ki je desetletja kasneje vzorčno in dokazano narekovalo izgradnjo največjega znanega genocidnega prizorišča vseh dosedanjih civilizacij. Za predstavo o številu ubitih živalih navajam: »Od odprtja industrijskega območja Union stock yards (Chicago) leta 1865 do leta 1900 je skupno število zaklane živine doseglo številko 400.000.000.« Res je. Štiristo milijonov živih bitij. »Danes ameriške klavnice ubijejo toliko živine v manj kot dveh tednih.«  

Zakaj dopuščamo to ubijanje? Zaradi prepričanja v življenjsko pomembnost uživanja mesa in mlečnih izdelkov? Zaradi strahu? Zaradi naučenosti? Zaradi agresije, razburljive in hkrati vzburjajoče, ki ustvarja občutek »živalske« (nad)moči? Zaradi okusa? Samo zaradi okusa? Ta vprašanja zahtevajo premišljene odgovore, ki naj ne bi stopali na ostre robove. Pa vendar je čakanje na neko oddaljeno spremembo, ki jo bo namesto nas, namesto vsakega posameznika, sprožil nekdo, utopično (ne)dejanje. Zelo težko je sprejeti človeško apatijo. Mnoge klavnice po svetu so še danes dostopne obiskovalcem, ki nemo opazujejo postopno ubijanje živali, ki prestrašene in nedolžne tulijo, cvilijo, z otroškemu joku podobnimi glasovi in z ne(u)slišanimi kriki prosijo za milost. Vegetarijanstvo ni le sočuten način prehranjevanja do drugih bitij ampak je tudi premišljeno obnašanje do lastnega telesa. Posredno tudi do planeta, ki ga zalivamo s krvjo in do generacij, ki in če bodo prišle za nami. Kakšen svet jim ustvarjamo?  

Čeprav naj bi po aktualnih raziskavah vsaj desetina človeštva uporabljala vegetarijansko usmerjeno prehranjevanje, živalim prihodnji čas ne napoveduje boljših časov. Vedno več ljudi je v čustveni stiski, kar povzroča tudi »povečano požrešnost«, na drugi strani tudi zelenjava postaja dražja od mesa, seveda pa se povsem razumljivi razlogi odkrivajo v že tolikokrat omenjenem dobičku in naraščanju svetovnega prebivalstva. »Glavne razlike med klanjem živali v zgodnjem dvajsetem stoletju in klanjem danes so predvsem večja hitrost tekočega traku in neznansko povečanje števila dnevno zaklanih živali, « zapiše Patterson in nadaljuje z neposrednimi opisi prizorov v klavnicah, ki jih je zabeležil sam oziroma jih povzema po zapisih drugih avtorjev. Besede imajo svojo težo, a so še vedno prelahke v primerjavi z neposrednim prizorom, v katerem krava, že skoraj nemočna od ran, poskuša vstati na spolzkih, okrvavljenih tleh, a ji vedno znova spodleti. Ko se dvigne s tal, je to šele potem, ko se klavci vrnejo z malice in jo dvignejo z verigo, pripeto na eno od zadnjih dveh nog. Pred tem ji v glavo zarinejo dolg klin in ji prerežejo goltanec. Še večje krutosti so deležne živali, ki jih v klavnice priženejo, pripeljejo, pritovorijo ranjene, izčrpane in povsem onemogle. Zaradi tega so deležne dodatnih brc, udarcev z različnimi predmeti, kar naj bi jih »dvignilo.« Človeška rasa ni nikoli trpela tako in toliko kot zaradi nje danes trpijo živali, tudi v imenu rasne, plemenske čistosti, ki je bila tudi temelj načrtnega iztrebljanja Judov. Skopljanje živali, kastriranje in sterilizacija, se izvaja brez kakršnekoli anestezije pri živem telesu, dogaja se vsakodnevno, tudi ta trenutek. Samo zato, da bi se človek hranil z mesom, mlekom, sirom teh nedolžnih, miroljubnih živalskih bitij, ki so po naravi večinoma veganke. Charles Patterson se, v zares vsebinsko eni močnejših knjig zadnjega stoletja, ne more izogniti preteklim političnim razmeram, (le kako bi se, saj se vse družbene plasti premikajo , ustvarjajo in ohranjajo zaradi odločitev v političnih vrhovih), še posebej v času druge svetovne vojne, kar nakazuje že sam naslov knjige, in jasno izrazi pot »od izkoriščanja živali do množičnega uničevanja.«  

V knjigi navedena zgodovinska ozadja razkrivajo prvotno poklicno usmerjenost mnogih »izvrševalcev različnih nalog« v koncentracijskih taboriščih; mnogi so bili najprej mesarji, ki so kasneje na Judih delali preizkuse, jih mučili, zlorabljali in usmrčevali. Z vsako stranjo prebrane knjige, ( skozi katero se boste mukoma prebijali, četudi ste prepričani v moč lastne drže, a boste na koncu nagrajeni z zrenjem resnici iz oči v oči in torej s spoznanjem), se vam bo postopoma odkrivala načrtna zarota oblasti, ki ima le en cilj: vladati, ne glede na sredstva.  

Naj bo bralec še tako trdosrčen, pa ne bo mogel z mimo vsebine, o živalskih mladičkih. Telički, namenjeni za zakol, se prvič v življenju sprehodijo na poti v klavnico in to po štirih mesecih življenja. Umetno napihnjeni piščančki po sedmih tednih. »Nekatere živali, ki jih ljudje jemo, so »dojenčki« v najbolj dobesednem smislu,« sočutno dodaja Patterson in po pripovedovanju zaposlenih v klavnicah nadaljuje, da je » za utrjenega trebilca drobovine najtežje nesti v ubijalski obor tri dni starega telička in ga ubiti s strelnim klinom.« Nekaj vrstic dalje preberemo zapis angleškega veterinarskega svetovalca dr. lana Longa ob obisku klavnice: »Long pravi, da človeka pretrese, ko zbegan teliček, ki je bil ravnokar na silo ločen od matere, sesa klavčev prst v upanju, da bo dobil mleko, dobi pa mleko človeške brezobzirnosti.« Podobno pretresljive izpovedi opazovalcev, strokovnih obiskovalcev klavnic, klavcev, nacistov, politikov, umetnikov, filozofov, pisateljev, psihologov, fizikov, doktorjev, zgodovinarjev ... a najprej in naposled preživelih žrtev holokavsta, ki so danes največji borci za pravice živali, ob avtorjevi poglobljeni odgovornosti do resnicoljubnosti, gradijo 270 strani obsežno delo, ki vzporedno odstira neizogibno podobnost človekovega odnosa do živali in holokavsta. Večna Treblinka nastavi neposredno zrcalo tudi vsem ljubiteljem »komercialno uspešne« kozmetike, zaradi katere živali trpijo neznosne kemijske preizkuse v laboratorij po vsem svetu. Ob tem je danes precejšen del mil za umivanje še vedno osnovan na živalskem loju. Že prej omenjeno ubijanje živali kot oblika zabave ali pa zasužnjenost za izvajanje cirkuških trikov, ujetje ptičev v kletkah ... je ob ubijanju največji pokazatelj resnične človeške narave, ki se opeva kot božja, čeprav je namočena v kri, odeta v kožo nečloveških živali, v katerih tudi hodi naokoli. O dvoličnosti krščanske in sploh religijsko- institucionalizirane usmerjenosti, ko je »Cerkev pred 140 leti molčala o trgovini z ljudmi, ker je šlo le za temnopolte ljudi; pred šestdesetimi leti je molčala, ker je šlo le za Jude. Danes Cerkev molči, ker gre samo za živali,« razmišlja Crista, velika borka za pravice živali, ki se zaveda, »da niti v Nemčiji niti kjerkoli drugje nihče ne sliši rad primerjav s holokavstom, sama pa ob spoznavanju surovosti trgovine z živalmi ugotavlja, da so tovrstne primerjave vedno bolj umestne.« Sicer pa vse potrebne in preverjene informacije, s pomočjo katerih se boste rešili iluzije o človeku kot o najrazvitejšem bitju, najdete v knjigi, ki jo avtor posveča pisatelju Isaacu Bashevisu Singerju, pionirju v boju za pravice živali, ki ostajajo osrednji liki navdušujočih literarnih, animiranih, glasbenih in drugih umetniških del za otroke ter ljubeči spremljevalci človeka, ki prenašajo vsakršno krutost in trpijo, ker so nemočne in predvsem zato, »ker se je tako malo ljudi pripravljenih boriti za njihovo dobro.«