Wangari Maathai: Afričanka na vrhu zelene piramide

Neuklonljiva aktivistka za boljši svet je dopolnila 74 let življenja.

Wangari Maathai, kenijska ekološka in mirovna aktivistka ter dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 2004, v svoji zeleni usmeritvi tudi pri 74 letih ne popušča. Rodila se je prvega aprila 1940 v kraj Ihithe, okrožje Nyeri, ki je tedaj bilo pod vladavino britanske krone. Pripada plemenu Kikuyu, najštevilnejši etnični skupini u Keniji. V času osnovno- in srednješolskega izobraževanja se je odločila za krščanstvo oziroma za pripadnost katoliški cerkvi. Po maturi se je vpisala na Mount St. Scholastica College (danes Benedictine College) v ameriškem Kansasu. Študij ji je omogočil sporazum iz leta 1960, ki so ga sprožili tedanji kenijski politiki in ameriški senator ter kasnejši predsednik John F. Kennedy, in se je 300 kenijskih študentov podalo na študij v ZDA.

Wangari je na kolidžu St. Scholastica diplomirala iz biologije, ob vzorednih predmetih kemija in nemščna. Med leti 1964 in 1966. je opravljala podiplomski študij na Univerzi Pittsburgh, kjer si je pridobila naziv magistra bioloških znanosti. Zaposlila se je kot asistentka biologije na univerzi v Nairobiju, vendar službe nikoli ni v resnici opravljala. Wangari meni, da je razlog za to bila spolna in plemenska diskriminacija. Po vnovičnem, dvomesečnem iskanju zaposlitve ji je profesor Reinhold Hofmann z univerze v nemškem Giessnu ponudil delo v mikroanatomskom oddelku novo ustanvljenega oddelka za veterinarsko anatomijo na veterinarski fakulteti v Nairobiju. Leta 1971 je postala prva ženska v vzhodni Afriki, ki si je pridobila doktorat znanosti, in to s področja anatomskih znanosti. Kot prva ženska v Keniji je postala predavateljica in naposled še profesorica leta 1977, leto prej pa tudi vodja katedre za anatomijo na omenjeni univerzi. 

Vendar je to bil šele začetek njene vsestransko bogate in tudi burne ter pozitivistično naravnane kariere. Poleg dela na univerzi je namreč bila aktivna še na mnogih drugih področjih v okviru številnih nevladnih in drugih organizacij. Med drugim je postala tudi direktorica nairobijske veje kenijskega Rdečega križa, članica Nacionalnega sveta žensk Kenije in članica okoljskega centra Liaison. V takšnem okolju je vse bolj spoznavala, da velik del problemov Kenije izhaja iz degradacije okolja. Ko je njen mož bil leta 1974 izvoljen v parlament (kasneje jo je zapustil, češ da je za žensko prepametna), kar je pospremila obljuba o odpiranju več delovnih mest, je prišla na idejo, da bi to obveljalo tudi za področje zaščite okolja. Ustanovila je družbo s pomenljivim imenom Envirocare Ltd. (po naše bi rekli Skrb za okolje d.o.o.), ki se je ukvarjala s sajenjem dreves, pri čemer so sodelovali preprosti ljudje. Tovrstne izkušnje so ji omogočile, da se je lahko udeležila prve konference OZN o človeških habitatih junija 1976.

Leta 1977 je Wangari Maathai ustanovila nevladno organizacij  z imenom Gibanje zelenega pasu (Green Belt Movement), katere cilj je bil razvoj države ob upoštevanju zaščite okolja, razvoj lokalnih skupnosti in oblikovanje možnosti za tak namen. V praksi se gibanje bori predvsem proti uničevanju gozdov, do česar prihaja zavoljo pretirane izrabe lesa – tudi zato, ker je ta najcenejše gorivo v centralni in južni Afriki in ki s pomočjo zbiranja ter prodaje omogoča določen dohodek tudi najbolj revnim prebivalcem. Zato gozdove uničujejo, puščave se širijo, plodna in gozdna tla izginjajo. Gibanje zelenega pasu spodbuja ženske, da sadijo drevesa povsod po Keniji, pri čemer skrbijo predvsem za lokalne sorte. Za vsako sadiko ženske dobijo nadoknado v obliki štipendije. Tako so od leta 1977 do danes posadili več kot 30 milijonov dreves.

Wangari se je kaj kmalu pojavila tudi na čelu Nacionalnega sveta žensk Kenije. V času režima predsednika Daniela Arapa Moia se je večkrat znašla v zaporu, in to zavoljo zahtev po večstrankarskih volitvah in zavoljo protestov proti politični korupciji. Med drugim je tudi preprečila nelegalno gradnjo v nairobijskem parku Uhuru. Leta 1997 je želela kandidirati za predsednico Kenije, a so jo že prej onemogočili. V parlament je bila izvoljena leta 2002, nakar je postala pomočnica ministra za okolje, naravne vire in divjino. Leto zatem je ustanovila lastno politično stranko. Izvoljena je bila za prvo predsednico Sveta za gospodarstvo, družbo in kulturo v okviru Afriške unije, to je bilo leta 2005. Bila pa je tudi med osmerico, ki so imeli čast nositi olimpijsko zastavo med svečano otvoritvijo zimske olimpiade v Torinu leta 2006. Istega leta so jo počastili tudi s častnim doktoratom na Univerzi Connecticut v ZDA in je bila gostiteljica svetovne konference mladih ekologov v Nairobiju. Njeno največje priznanje in hkrati referenca pa je seveda Nobelova nagrada za mir, ki so ji jo leta 2004 podelili za prispevek k trajnostnemu razvoju, demokraciji in miru. Bila je prva Afričanka in hkrati prva ekološka aktivistka, ki si je prislužla to nagrado.