Adelma Vay de Vaya: Svetovljanska duhovna iskalka iz Slovenskih Konjic

Odkrivanje območij duhovnega, ki ga tradicionalno zastira gosta megla, za katero se skrivajo našim petim čutilom nedostopna „čudesa“, postaja vse bolj potreba slehernika. O znanih tovrstnih iskalcih je v našem medijskem in knjižnem prostoru že veliko znanega, vendar v glavnem o ljudeh iz tujine. Le malo pa vemo o osebah, ki so se v preteklosti z odkrivanjem duhovnega pečali na naših, slovenskih tleh. Ena od takšnih vse bolj znamenitih oseb je bila baronica Adelma von Vay (tudi Adelma Vay de Vaya), ki je živela v drugi polovici 19. in prvi polovici 20 stoletja. Sicer je bila avstrijskega porekla, a večino časa je preživela v Slovenskih Konjicah, kjer je tudi pokopana. Adelma pa ni bila le spiritistka, marveč tudi zdraviteljica in dobrodelnica, označili pa bi jo lahko tudi kot eno od zgodnjih ekološko se zavedajočih prebivalcev našega planeta. Posebej veliko pozornosti je posvetila krajinski estetiki v okolju, kjer je bivala.

Adelma se je kot Adelaide von Wurmbrand-Stuppach leta 1840 rodila v Ternopilu v Galiciji (danes Ukrajina), kjer je njen oče, grof Ernst von Wurmbrand-Stuppach, služboval kot visoki častnik avstrijske vojske. V starosti 20 let se je omožila s svojo ljubeznijo iz otroštva, madžarskim plemičem Ödönom von Vayem, s katerim sta bila v zakonu polnih šestdeset let, vendar nista imela otrok. Nekaj let sta živela v mestu Tiszalök na madžarsko-ukrajinski meji, a sta se kmalu preselila v Slovenske Konjice, spodnještajersko mestece med Celjem in Mariborom, kjer sta kupila graščino Prevrat, ki je skupaj s parkommed domačini še danes znana kot 'Baronvaj'. Oba zakonca sta že kmalu postala aktivna člana odbora konjiške podružnice Rdečega križa, ki je na Prevratu leta 1897 postavila bolnišnico Christiane Lazarett, imenovano po predsednici Avstroogrskega Rdečega križa Christiani von Habsburg, namenjena pa je bila predvsem bolnikom z nalezljivimi boleznimi; delovala je do začetka druge svetovne vojne. In tudi sicer je Adelma daleč naokrog slovela kot velik človekoljub , ki je rada pomagala ubogim, obiskovala bolne, jim prinašala hrano in pijačo. Imela pa je tudi zdravilske sposobnosti, ki pa jih ni nikoli zaračunavala, namenjene pa so bile tako revnim kot bogatim. Uspešno je zdravila nalezljive in tudi druge bolezni, postavljala diagnoze in svetovala.

Adelma se je z okultnimi vedami prvič seznanila leta 1865, ko ji je zdravnik, dr. Adolf Grünhut zaradi hudih krčev svetoval, naj se poskusi zdraviti ob pomoči medialnega oziroma avtomatičnega pisanja. Sprva je to odklonila, nato pa v hudi stiski le pristala in osupla ugotovila, da ji je ta metoda res ublažila njene bolečine. Ob podpori svojega moža je z avtomatičnim pisanjem nadaljevala in tako stopila v stik z duhovi, ki so ji pomagali razvijati medialne sposobnosti. S pomočjo enega od duhov je Adelma predpisovala homeopatska zdravila in uspešno zdravila hudo bolne ljudi. Njene nevsakdanje zdravilske sposobnosti so naglo odmevale, prošnje za pomoč so se množile, tako doma kot v tujini, v raznih koncih Evrope, na pomoč pa so jo klicali celo iz Rusije in Amerike.

Homeopatsko zdravljenje je Adelma von Vay uspešno dopolnjevala tudi z magnetnim zdravljenjem. Z magnetizmom je v tistem času zdravil tudi dolenjski duhovnik Jurij Humar, znan kot "čudodelnik s Primskovega", kjer je bil župnik in s katerim si je Adelma redno dopisovala. Povsem sta si zaupala, saj sta oba vneto raziskovala “skrivnostne sile”, se posvečala raziskovanju telepatije, magnetizma in jasnovidnosti ter skušala pojasniti dogajanje, ki sta ga izkušala in mu bila priči. Adelma je na daljavo zdravila tako, da je svojim pacientom pošiljala magnetizirano vato. O zdravilskih in medialnih sposobnostih Adelme von Vay je nadvse spoštljivo govorila tudi Helena Petrovna Blavatsky, pionirka teozofskega gibanja. Omenja jo v svojem temeljnem delu Razkrita Izida (Isis Unveiled, 1877) kjer jo predstavlja kot primer pravega, redko pojavljajočega se medija,obdarjenega s poštenostjo in dobroto. Ta omemba je zagotovo krepko pripomogla k Adelmini svetovni slavi. Cenil jo je tudi polkovnik Henry Steel Olcott, prvi predsednik Teozofskega društva s sedežem v Londonu, ki je bil predvsem navdušen nad njenimi jasnovidnimi sposobnosmti. V tak namen je tudi sam uporabljal kristalno kroglo, ki mu jo je nekoč podarila prav Adelma. Ta je bila v tesnih pisemskih stikih tudi s kasnejšo generacijo vodilnih teozofov, med drugimi z Annie Besant, znano po tem, da je "odkrila" Jidiua Krishnamurtija, velikega indijskega samohodca.

Adelmine knjige so navdušeno prebirali najvišji krogi teozofskega gibanja, z njimi pa je imela tudi razvejane stike. Zato jo lahko upravičeno imamo za začetnico teozofije na Slovenskem. Toda Adelmini stiki še zdaleč niso bili omejeni samo na teozofske kroge, saj si je redno dopisovala tudi z mnogimi drugimi znanimi spiritisti in okultisti svojega časa, tako rekoč iz vseh večjih evropskih dežel in Amerike. Enciklopedijia okultizma jo omenejana kot promotorico spiritizma na Avstroogrskem, pri čemer je imelo pomembno vlogo Društvo duhovnih raziskovalcev (Verein spiriter Forscher), ki sta ga s soprogom pomagala ustanoviti leta 1871 v Budimpešti, nedolgo po prvem izidu njene najbolj pomembne knjige z naslovom Duh, sila, snov. Vendar je Adelma pri tem ostajala znotraj krščanskega izročila. V skladu s prepričanjem, da je resnični spiritizem mogoče prakticirati le znotraj trdnih okvirov krščanske vere, je tudi knjigo Duh, sila, snov Adelma nekoč označila kot primer “čistega krščanskega spiritizma”, Franz Hoffmann, profesor filozofije na univerzi v Würzburgu, pa za razodeto modrost.

Adelma von Vay je umrla 25. maja 1925 v Slovenskih Konjicah, kjer je tudi pokopana. Njen grob najdete na mestnem pokopališču, v skrajnem zgornjem levem kotu