Prof. Boris Krabonja, dobrodelnež s srednje šole

»Država potrebuje depresivne, paralizirane ljudi, da si lahko posamezniki na vrhu nemoteno polnijo žepe."
Biti dobrodelnež nikoli ni bilo lahko in danes je tudi tako. Ne toliko zavoljo odpovedovanja in naporov, vloženih v imenu pomoči bližnjemu. Dobri ljudje so večino svoje energije porabili za to, da so se branili pred nenaklonjenimi ali že kar zlonamernimi ljudmi – in oblastmi. Junak, ki ga predstavljamo danes, je  Boris Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli v Mariboru. Že pred leti je postal  aktivist in prispodoba za pomoč revnim. Najprej ga je sočutje obrnilo k svojim pomoči potrebnim dijakom, potem pa še mnogim drugim, ki so se znašli v stiski. Njegovo zgodbo je pred kratkim razkrila Večerova novinarka Glorija Lorenci potem, ko se je zapletlo z mariborsko mestno občino. Ta je namreč nameravala humanitarnemu združenju za pomoč ljudi Žvižgač, ki ima status društva in ga je ustanovil prof. Krabonja,  zaračunati 2,9 evra za kvadratni meter prostora, ki bi jim ga dali v najem, kar bi društvo stalo najmanj 200 evrov na mesec. A jih to po njegovih besedah preprosto nima. Po objavi v Večeru se je na srečo vse obrnilo na bolje. Društvo Žvižgač bo namreč poslej lahko brezplačno uporabljalo prostore za sestajanje in odpravo pomoči v Tkalskem prehodu sredi mariborskega starega mestnega jedra, nastale materialne stroške pa bo prav tako poravnala občina, vendar kot pravi Krabonja, ti ne bodo visoki. Združenju je »brezdomstvo« zagrozilo potem, ko ko so na  šoli, kjer je prof. Krabonja doslej užival tudi humanitarno gostoljubje, napovedali, da bodo tega iz birokratskih razlogov morali prekiniti.
 
Boris Krabonja: »Konec aprila poteče pogodba na šoli, kjer smo imeli prostor, naš Lodn, kot mu rečemo, kjer se je zbirala in delila pomoč. Ravnateljica pravi, da dokler sem zbiral pomoč kot Boris Krabonja, ki je istočasno profesor na tej šoli, in pomagal dijakom, ki so se znašli v stiski, v tem ni videla problema. Zdaj pa nastopam kot društvo, ki je pravna oseba, in če obdržimo prostor, pride do odnosa med dvema pravnima osebama, itd. Recimo, da to formalno pravnost razumem - čeprav je ne. Državna birokracija še kar melje s potrdilom, da smo humanitarna in neprofitna organizacija, s prvim majem nimamo kam in sem se odločil, da vso zbrano hrano in oblačila odnesemo na Trg Borisa Kidriča, pa bo tam na zelenici pred Srednjo ekonomsko šolo oziroma nasproti glavnega kolodvora razdelilnica pomoči."
 
Zakaj, kako je akcija enega postala Žvižgač? "Dogajalo se je, da sem dnevno tudi po šest ur sedel za računalnikom in po facebooku organiziral pomoč. FB je idealen. Vprašaš, kdo se danes pelje proti Koroški, na primer, in bi lahko odpeljal paket s hrano tej in tej družini. Par minut in že se nekdo javi. Napišeš, da v Lodnu zaloge hrane kopnijo, in že se najdejo dobre duše, ki jo prinesejo. Sedenja za računalnikom je bilo vedno več, včasih se mi je že zdelo, da je čas za klic na psihiatrijo; kaj pa, če sem zasvojen z računalnikom? Spal sem vedno slabše, potem sem začel opažati, da tudi v razredu nisem več najbolje pripravljen, fizično in psihično sem bil vedno bolj na psu. No, takrat sta se javila za pomoč Viktorija Pirjevec, moja nekdanja dijakinja, in Gregor Žohar, s katerim sva se spoznala preko FB. Oba sta podobno mahnjena kot jaz. Našle smo se tri sorodne duše in nobeden od nas ne ve, zakaj je prišlo med nami do tako močne sinergije. Viktorija celo reče, da če bi ji pred dvajsetimi leti, ko je bila moja dijakinja, kdo rekel, da bo nekoč delala z mano, bi ga povprašala po duševnem zdravju. Zdaj se je moj čas za računalnikom skrajšal na dve uri dnevno. Ustanovili smo društvo, predvsem zato, da je vse, kar dobimo, sleherni evro in zadnji gram moke, sledljivo. Vodimo precizne evidence, ki bi jih bila vesela vsaka trgovina."
 
Dokler je šlo samo za hrano lačnim, je bila stvar najbrž še obvladljiva. Zdaj zbirajo denar za poplačilo položnic ljudi, ki so pred deložacijo, pa za mame, ki ne morejo plačati vrtca (...)   Začelo se je pred leti z dijakinjo, ki je svojemu profesorju zaupala, da je že nekaj časa lačna, ker doma nimajo denarja. Po radiu poslušamo otroke iz Botrstva in vsem je skupno, kako krčevito skrivajo svojo revščino. S čim ste si zaslužili zaupanje? "Ne vem. Mogoče s tem, da v razredu nič ne igram in se ne delam, da sem nekaj več. Ko sem tečen, sem tako tečen, da dijaki komaj zdržijo, ko me je kdo spravil v smeh, sem se že tudi tako režal, da nisem mogel ure izpeljati do konca. Tudi razjokal sem se že v razredu, je pač prišlo tako. Ko je kolega psiholog imel projekt o odvisnosti, sem šel v razred in govoril o svojih izkušnjah z odvisnostjo s hrano, ko me je metalo od bulimije do anoreksije. Pripovedoval sem o zdravljenju, o tem, kako je moja družina plačevala to odvisnost in kako imam še danes, po toliko letih, slabo vest pred sinovoma. To je verjetno to, kar mi je dalo pri mladih kapital."
 
Boris Krabonja je med drugim na zdravljenje zaradi alkoholizma spremljal tudi enega svojih dijakov. O tem pove: "Ja, lepega dne je stal pred mojimi vrati, mi povedal, da ima težave z alkoholom in bi se rad zdravil. Ali ga lahko spremljam na pogovore in terapije? Pa sva hodila. Danes je to zadovoljen moški z družino. In bila je dijakinja, ki je nenačrtovano zanosila, se odločila za abortus in me prosila, naj ji tri dni v dnevnik ne vpisujem odsotnosti, ker noče, da starši izvejo. Me bo šolska ministrica 'čapnila', če priznam, da sem to res naredil? Aja, saj je spet nimamo! Spominjam se tudi grde zgodbe o dijakinji, ki mi je zaupala, da jo doma zlorabljajo, in sem šel naravnost na center za socialno delo in zadevo prijavil, pa zaradi tega dobil kar nekaj nizkih udarcev. No, saj so bile tudi bolj vesele stvari. Spominjam se, zaključil sem uro, metal svoje stvari v torbo, ko vidim, da so štirje fantje ostali v razredu. 'Kaj je, pubeci?' Pravijo, da bi radi nasvet. Sedejo v prvo klop in začne en razlagati. 'Naš ta in ta - pokaže na sošolca - bo čez vikend sam doma in bo punca pri njem in bosta prvič seksala.' Ja, in? 'Ne ve, kako naj se tega loti.' Pa smo imeli učno uro o kondomih in pristopih, da ne izpade ko teliček ... Take stvari se mi neprestano dogajajo."
 
Najhujše prekletstvo revščine v tem času, pravijo izvedenci, je v tem, da ljudje, ki zabredejo vanjo, ne morejo več iz nje. Ker ni več socialne države, ker ni dobre situacije na zaposlitvenem trgu in se ni mogoče pobrati. "Vsako sredo, ko razdeljujemo hrano, vidim armado obupanih, skozi ves teden pa se vrstijo klici. Ravnokar me je klicala gospa s Sladkega Vrha: 'Pomagajte, z možem imava samo še pet evrov.' In kako naj grem zvečer mirno spat, če dobim ob devetih klic človeka, ki ga zjutraj čaka deložacija zaradi neplačanih položnic. Prav vsakič, ko pišemna FB, se bojim, da bo na drugi strani molk. Pišem z groznim strahom, da je zmanjkalo tistih, ki bi priskočili na pomoč. Ampak smo še vedno uspeli. Zadnji primer - šlo je za mamo s tremi otroki, eden je težje invaliden - smo čez noč zbrali potrebnih dvesto evrov za položnico. Sicer pa vsi, ki me poznajo, vedo, da sem tipična 'kraljica drame'. Ko sem v slabi koži, ker me je kakšna zgodba spet sesula ali pa me je nekaj neskončno razkačilo, dramatično umiram, sem na robu obupa, odpirajo se prepadi pred mano ... To je pač mojih pet minut, zato je FB tako fina stvar. Prijatelji so mi že rekli, da vsega pa res ni treba dati na FB. Tako zdaj raje na papir napišem, kaj si o kom mislim in vse grde besede, ki mi pridejo na misel. Čez deset minut pridem k sebi in že 'fehtam' za hrano in denar. A se ne vdam hitro, na centre za socialno delo redno kličem. Ko pridejo z zakonodajo, pa padem na kolena, ker nimam argumenta v rokah. Naj rečem uradniku: 'Dajte malo kršiti zakonodajo, meni na ljubo'? Potem sem enak tistim, proti katerim se borim. Pravkar začenjamo bombardiranje državnih institucij. Naj mi ne tvezijo, da ima naše društvo enak status kot Društvo praženega krompirja - z vsem spoštovanjem do tega društva - ker ga, oprostite, nima."
 
Pri nas - se zdi - se je oblast že zdavnaj navzela razmišljanja, da je dobro držati ljudi na preživetvenem minimumu ali celo malo pod njim. Tako osredotočiš njihovo razmišljanje samo na preživetje. "Kaj pa je naša vlada pravkar naredila? Z interventnim zakonom je ukinila subvencije najšibkejšim družinam pri plačevanju stanovanja. Poznam družino, ki jo bo zakon še bolj potopil: gospa dobiva manj od minimalca, mož je na socialki, doslej so za stanovanje plačevali 79 evrov, po novem pa 192 evrov. Pogovarjam se z ljudmi, ki ne samo, da ne morejo preživeti, ampak so hkrati depresivni. Depresija človeka paralizira - ne moreš se obleči, ne umiti zob, ne moreš komunicirati ... Država potrebuje depresivne, paralizirane ljudi, da si lahko posamezniki na vrhu nemoteno polnijo žepe." Potem se vprašamo, kakšna je življenjska popotnica za otroka, ki ima brezposelne starše, sam pa je zaradi pomanjkanja doma "drugačen" od drugih. To so bistri otroci, ki zaradi revščine nimajo možnosti dohajati drugih. Ne morejo hoditi k športnim aktivnostim, ne morejo pridobivati spretnosti z računalnikom ... Že na začetku so onemogočeni. "S čigavim denarjem pa so se gradile osnovne in srednje šole, telovadnice, s čigavim denarjem so se opremljale z računalniki? Z našim. In s kakšno pravico katerikoli ravnatelj zaklepa te šole ob popoldnevih, vikendih, v počitnicah? S kakšno pravico trži šola nekaj, kar je naše? Marsikateri problem bi se rešil. Mladi pokajo od energije, mi pa človeku rečemo, da lahko uporablja telovadnico za 30 evrov na mesec. Če ima mama 269,40 evra socialne pomoči, gotovo ne more dati 30 evrov otroku za šport. Šport daje človeku samozavest, ga postavi na noge in ga naredi borca. Vem, ker me je atletika naučila vsega. Vem, kako je v življenju biti povsem na dnu, in vem, kako se pobrati. V športu so me naučili, da je trening bistvo, in ne zmaga. Da je, ko si poražen, treba še bolj stisniti, ker si ga v treningu pobiksal. Enako kot v šoli. Ne, ker si nesposoben ali netalentiran. Odprimo telovadnice in računalniške učilnice - brez skrbi, da takoj najdemo ljudi, ki bi bili brezplačno pripravljeni delati z mladimi. Se takoj javim, da lahko imam dvakrat tedensko osnovno šolo atletike." 
 
Kdo vam prinaša hrano za tiste, ki je nimajo, kdo podari denar? "Vsi. Mladi, stari, znani in neznani. V sredo, ko smo imeli odprt Lodn, je prišel mlad par, ki se je prijazno javil, da odpelje hrano do družine na Celjskem, ki jo potrebuje. Fant si je naložil paket, dekle pa se je nenadoma obrnilo in mi stisnilo v roke dva bankovca po 50 evrov. Potem sem se skoraj razpočil od veselja. Pred dnevi sedim v kabinetu, ko potrka. Z jasno zapisanim 'ne me zdaj še tu gnjavit!' na obrazu odprem in zunaj stojijo trije pubeci iz drugega letnika, vsak s svojo vrečko v rokah. Da so doma nabrali hrano in jo prinesli. Ko smo zbirali denar za malo M., ki ni mogla več v vrtec, ker se je nabralo za nekaj mesecev neplačanih položnic, se je oglasila gospa, ki je še decembra prišla k meni po hrano in oblačila za otročka, ker sta bila oba z možem brezposelna. Poslala je 15 evrov in napisala, da je mož dobil službo. 'Zdaj lahko tudi midva pomagava.'"
 
Kako lahko pomaga nekdo, ki ne more nič dati? "Že samo s tem, da po FB deli med prijatelje naša obvestila, prošnje za pomoč. To je zares neprecenljivo."
 
Koliko pomoči ste razdelili od začetka februarja, ko ste organizirani kot društvo? "Žvižgač je zbral približno 10 tisoč evrov za položnice in hrane v vrednosti 4 do 5 tisoč evrov."
 
Kateri žvižgač? Snowden ali kosmata žverca? "Naj si vsak interpretira ime, kakor hoče. Snowden je človek, ki ga visoko cenim; odpovedal se je svoji svobodi za našo. 
Pa tudi kosmati žvižgač je prav luštna žival. Takrat, ko so njegovi v nevarnosti, opozorilno zažvižga. In mi žvižga.
(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push({});