Svete gore nad Bistrico ob Sotli

Naravni razgledni stolp z bogato sakralno dediščino

Naselje Bistrica ob Sotli kljub svoji privlačnosti ne bi bilo tako znano, ko se nad njim ne bi dvigal z vseh strani strm, več kot 500 metrov visok hrib, imenovan Svete gore. Gre za lego s cerkvijo in štirimi kapelami v neposredni bližini, vse skupaj pa je del znane mednarodne romarske Marijine poti.

Nastanek naselja sega še v srednji vek, ko se je imenovalo Leskovec. Kasneje se je po cerkvi Sv. Petra preimenovalo v Sveti Peter pod Svetimi gorami. V krajši obliki Šempeter se je ime kraja ohranilo vse do druge svetovne vojne. Ker je pod nacistično okupacijo slovenske Štajerske sodil na območje, ki so ga nacisti namenili poselitvi z nemškimi kolonisti, so ga preimenovali v Königsberg am Sattelbach (Kraljevi breg ob Sotli). Po osvoboditvi so mu spet vrnili ime Sveti Peter, a le do leta 1952, ko so ga na osnovi zakona o poimenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb iz leta 1948 preimenovali v Bistrico ob Sotli in tako je še danes. To je bila posledica obsežne kampanje tedanje titoistične oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev izbrišejo religiozne „usedline“.

Kakorkoli že, Tita več ni, kraj, ki je danes središče občine, pa še vedno živi, z njimi pa tudi Svete gore. Te so res prava zgodovinsko-spomeniška in hkrati naravna znamenitost, vredna obiska. Strma pot do njih vodi iz same Bistrice (tri četrt do ene ure hoje), lažje dostopne pa so, če se od Bistrice, ki se spogleduje s Titovim Kumrovcem onkraj mejne reke Sotle, zapeljete v smeri Bizeljskega in kmalu zavijete desno proti Zagaju (glej tablo). Po nekaj strmih serpentinah prispete na sedlo Zagaj s kmečkim turizmom, kjer pustite vozilo in se napotite po zelo strmi, a ne predolgi poti (dobrih 10 minut) do samih svetogorskih sakralnih objektov. Ob poti vas bo spremljal križev pot, ki ga je v lesu leta 2000 upodobil akademski kipar Stane Jarm.

Svete Gore so res prastaro kultno in romarsko središče. Ponašajo se z romarsko Marijino cerkvijo in Jurijevo ter Martinovo kapelo, kapelo sv. Sebastijana in Fabijana ter Lurško kapelo. Marijina cerkev se prvič omenja leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Velika gradbena dela so potekala v 17. stoletju, ko je cerkev leta 1611 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Okoli leta 1727 so pozidali obe stranski ladji, dvignili in obokali glavno ladjo, zakristiji pa prizidali oratorij in pevsko emporo. V letih 1868 do 1871 je cerkev poslikal Tomaž Fantoni. Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike. V glavnem oltarju se pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja in tu je zbrano vse Marijino sorodstvo. V ladji je k slopom prislonjenih 6 stranskih oltarjev (sv. Ana, sv.Florijan, sv. Anton Puščavnik, Marija sv. rožnega venca, sv. Frančišek Ksaverij in sv. Izidor).

Romarji in drugi obiskovalci se posvečajo predvsem Mariji na prestolu v ladji. Znamenitost kipa je, da ga preoblačijo. Pod Marijino cerkvijo je kapela sv. Jurija, nižje kapela sv. Martina. Obe spadata med najstarejše sakralne zgradbe v Sloveniji. Datirajo ju zelo različno - od 9. do 11. stoletja, arheologi pa njun nastanek postavljajo celo v 6. stoletje. Nad Marijino cerkvijo sta kapeli sv. Sebastijana in Fabijana, ki je edina postavljena prečno na sedlo. Na vrhu je kapela, posvečena Lurški Materi božji. V steni kapele sv. Jurija je vzidan trapezni kamen Orans (molivec). Opozarjamo pa tudi na ostanke fresk in Marijin kip v Kapeli sv. Sebastijana in Fabijana.

Z vrha Svete gore je čudovit razgled na hrvaško Zagorje, Donačko goro in Boč, ob lepem vremenu pa je videti tudi obronke Pohorja ter Kamniških Alp. Za bogoslužje ali vodenje po cerkvi, kot tam ni rednih maš in dogodkov ob pomembnih verskih praznikih, se poprej najavite v župnijskem uradu Sv. Petra pod Sv. Gorami v Bistrici ob Sotli.