Razkrižje: Predzgodovinska naselbina in še kaj

Na robu naselja Šafarsko, tik poleg občinskega središča Razkrižje, nekaj kilometrov vzhodno od Ljutomera, so pred dobrimi tridesetimi leti našli ostanke lončenih posod iz bakrene dobe. Kasnejša izkopavanja so postregla še z vrsto drugih predmetov ter sledovi starodavnih stavb. Vse to je domače turistično-narodopisne delavce spodbudilo, da so v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Murska Sobota postavili model prazgodovinske naselbine, kjer se napovedanim obiskovalcem razodene vpogled, v življenje, kakršno se je tam odvijalo pred nekaj tisočletji. Po ostankih kolov v tleh, najdenih ognjiščih in preprostih pečeh na prostem ter po ostankih lončevine so lahko precej natančno ugotovili, v kakšnih bivališčih so živeli takratni ljudje, kako so pridelovali in lovili hrano, kako so si kuhali in kako so izdelovali svoja oblačila. Napovedanim skupinam domačini tudi prikažejo nekatere detajle iz nekdanjega življenja, pri čemer se tudi "namaskirajo", da so povsem podobni ljudem, ki so tod, ob rečici Ščavnici in prav blizu reke Mure oziroma meje med Slovenijo in Hrvaško, živeli svoje dneve. Literarni spomenik tem davnim ljudem pa je v romanu Ljudstvo lunja postavil Vlado Žabot, eden vodilnih novodpbnih slovenskih prozaistov, ki izhaja iz Razkrižja. Mimogrede: današnje Razkrižje oziroma bližnja Gibina sta znana tudi po tem, da se je tam rodila oziroma odraščala tudi znana katoliška disidentka Vida Žabot.

Kdor se na ogled prazgodovinske naselbine pripelje iz Ljutomera, ki velja za prleško "prestolnico", mora zaviti navkreber mimo župnijske cerkve sv. Janeza Nepomuka. Za osnovno šolo na levi se cesta, ki pelje proti mejnemu prehodu Gibina, spusti navzdol. Ob odcepu, na katerem je napis Šafarsko – dobrodošli, je parkirišče, od koder obiskovalci nadaljujejo pot peš, do potoka. Tam se zavije skozi gozdiček na rob polja, kjer je že videti s prepleteno ograjo obdane koče. Skupina koč iz prepletenega šibja, ometanih z mešanico blata, ilovice in slame ter pokritih s trstičjem, je precej natančna rekonstrukcija naselbine, kakršna je obstajala na Gradišču v Šafarskem oziroma Razkrižju pred nekako pet do šest tisoč let.

Ne le imitacija starinskega naselja, vse Razkrižje in njegova občina je z idilično, subpanonsko lego, od koder se onkraj Mure razprostirata panonsko Prekmurje in Medžimurje, so vredni ogleda. Razkrižje je zelo stara naselbina. Sprva je bila v lasti Celjskih, zatem Zrinjskih in nazadnje Altheimov. Tu je bilo že v davnini pomembno prometno križišče, ki je dalo kraju ime, ker se križajo poti proti Lendavi (Prekmurje), Ljutomeru (Štajerska), Čakovcu (Medžimurje) in Varaždinu (Hrvaško Zagorje). Reki Mura in Ščavnica sta pravtako dali pečat tej prometni pomembnosti. Razkrižje je razloženo naselje, ki ob sami reki Ščavnici premore tudi urejen park z označenimi energetskimi točkami, preden iz ljutomerske strani zavijete desno navzgor proti cerkvi sv. Janeza Nepomuka. Ja, ta sakralna gradnja je vredna pozornosti, tudi zavoljo svoje pestre zgodovine, ki sicer niti približno ne sega v sivo davnino, marveč v baročne čase, v 18. stoletje.

Razkrižje je vse do leta 1942, ko je postalo župnija, pripadalo župniji Štrigova, danes na Hrvaškem. Tamkajšnji župnik Tomaž Dolar je leta 1743 dal ob reki Ščavnici postaviti kamniti steber s kipom sv. Janeza Nepomuka.V krajih, kjer so bili mostovi, so radi postavljali kipe tega češkega mučenika, saj je prav on končal življenje tako, da so ga nasilno pahnili v reko Vltavo, sredi Prage. Ker se je kmalu razširilo med ljudmi, da so pri kipu uslišani, jih je prihajalo vedno več, nabirali pa so se tudi darovi. Zato je Dolar sklenil pozidati kapelico, kamor je postavil Janezov kip. Pa tudi to ni zadoščalo. Poleg navala množic jo je ogrožala še Ščavnica, ki je rada poplavljala, zato je iskal primernejši kraj, kamor bi postavil svetišče. Dokler se mu oko ni ustavilo na vzvišenem griču, od koder je bil lep razgled na vse Prekmurje, Ljutomerske gorice in Medžimurje. Zemljišče je bilo last grofice Ane Altheim. Na župnikovo prošnjo je rada odstopila zemljo za zidavo cerkve. Leta 1765 so zato, da bi dela hitreje napredovala, ustanovili posebno bratovščino sv. Janeza Nepomuka, ki jo je potrdil tudi papež Benedikt XIV. Ostanke bratovske knjige, njene dragocene platnice, še zdaj hranijo v cerkvi. V šestdesetih letih 18. stoletja so zidovi vendarle zrasli do višine, da so nanje postavili streho. Kip Janeza Nepomuka iz stare kapelice ob Ščavnici so prenesli v cerkev 9. avgusta leta 1766. Tedaj so bile Štrigova in sosednje župnije obvarovane pred hudo nesrečo. Zasluge za to so pripisovali priprošnji sv. Janeza Nepomuka. Z Ogrskega je prišel velik oblak kobilic, ki bi uničil ves pridelek in zelenje, a je hud veter kobilice pregnal drugam. Cerkev so posvetili 1784. Zadnje veliko zidarsko delo je bil zvonik. Petdeset metrov visokega so pozidali leta 1908.

Današnja razkriška cerkev je prostorna poznobaročna stavba, ki jo zaključuje prezbiterij. Nad njim je kupola s svetlobnico. Oprema je veliko skromnejša od prostora samega: poleg glavnega oltarja in prižnice, ki so delo mojstra Mitermayerja, so še trije stranski oltarji: Matere usmiljenja, Jezusovega krsta in sv. Florijana. Zadnjega naj bi prenesli iz štrigovske farne cerkve, zato so na god sv. Florijana Štrigovčani vselej imeli navado romati v Razkrižje. Posebna dragocenost cerkve je t.i. Indijski križ. Tja naj bi, kakor pove napis, iz Indije prišel preko Nizozemske in Dunaja. Tam so ga hranili v cesarski zakladnici. 1783 ga je sorodnik župnika Šimoniča Jožef Kerestor posredoval razkriški cerkvi. Okrašen je s školjčno biserovino.

Pa še nekaj: tik ob reki Ščavnici je Martin Slomšek, pranečak blaženega Antona Martina Slomška dal leta 1905 postaviti mogočno stavbo, kjer so uredili mlin. Ta kulturni spomenik se danes imenuje prav po prvem mariborskem škofu. A žal še naprej propada, išče se dober skrbnik...