Ponovno sem v čakalnici pri zdravniku spoznala nekoga, ki mu putika dela težave. Ker sem zadnje čase zelo zgovorna, se mi zelo velikokrat zgodi, da padem v pogovor s popolnim neznancem in zvem več, kot bi si želela. Ampak razumem, da imajo ljudje težave in dostikrat premalo ljudi okoli sebe, s katerimi bi lahko delili kakšen pogovor in se potem bolje počutili.
Tokrat je bil na vrsti zelo zgovoren gospod srednjih let, katerega je putika že dlje časa omejevala. Menda naj bi se sedaj komaj začelo malce kazati, da bo bolje, ampak pred tem se pa mesece ni prav nič kaj izboljševalo. Vsaj tako mi je rekel. Enkrat sem brala nekje po spletu, kjer je pisalo, da se lahko putika zelo hitro pozdravi. Ampak sedaj, ko malce poslušam, kakšno je stanje v resnici, se mi dozdeva, da to ni najbolj pravi podatek. Nikoli nisem imela teh izkušenj, redko sem koga res dobro poznala, ki bi se s tem soočal. Zadnje čase sicer zelo veliko takšnih ljudi spoznavam in poslušam kar nevšečne zgodbe. Lahko sicer da kdo tudi malce pretirava in ni tako hudo, lahko pa, da je res.
Vsak bolečino prenaša na drugačen način. Jaz imam zelo velik prag bolečine, tako, da ne vem, kako bi bilo meni. No, najbrž ne bi bilo fino, če bi se putika razvila pri meni. Imam za zdaj zvit gleženj vrh glave. Čeprav me ne boli kaj preveč in normalno treniram. Verjetno je to ta moj visoki prag bolečine in morda putika zame ne bi bila tako obremenjujoča. Bom pa vseeno raje tiho, da me kje ne sreča ta bolezen in bom vseeno ugotovila, da nisem tako trpežna, kot mislim. Najraje bi bila zdajle nekaj časa zdrava. Tale gleženj me nekaj ne uboga najbolje, pa je že en mesec od tega, ko sem si ga zvila. Ampak vsaj ni putika, ki mi ne res bolela in ne bi mogla nič.