V kuhinji na mizi slučajno naletim na sinov odprt zvezek. Obiskuje zadnji letnih srednje tehnične šole. Malo me daje firbec, kaj se današnja mladina uči in začnem brskati po zvezku. Zadnja snov ima naslov elektroerozija edm. Uf, kako težek naslov.
Že pri prvem odstavku se popraskam po glavi, nič ne razumem, kar neki. Berem dalje, piše, da poleg teh poznamo še postopke odnašanja z neposrednim delovanjem električne energije, orodje je v ozkem pomenu besede energija, ki tali zelo majhne delčke s površine obdelovanca. Pri obdelavi pride do odnašanja materiala zaradi kombinacije električnega in toplotnega delovanja energije, delci materiala odstopajo pod vplivom razelektrenj med dvema elektrodama, od katerih je ena orodje, druga pa obdelovalec. Pogoj za obdelavo je pa električna prevodnost materiala. Uf uf, koliko nerazumljivih besed. Malo pobrskam po spominu, se mi zdi, da smo v mojih časih temu rekli švasanje oziroma varjenje, zdaj v modernih časih pa je to elektroerozija.
S čim vse polnijo glave našim otrokom, me prav zanima koliko prakse imajo, da spoznajo in ugotovijo kaj elektroerozija je in kako se v praksi uporablja. Prav si moram vzeti malo pavze od vsega tega meni nerazumljivega branja. Sedem na balkon in v miru popijem skodelico toplega čaja. Zdaj ga razumem, zakaj mora vzeti tudi on malo odmora med učenjem, ni preprosto in še te strokovne besede gredo težko v glavo. Preberem še en odstavek, mogoče bo kaj bolj razumljiv. Piše, da ima elektroerozija poseben pomen v industriji, ker je mogoče z njo na ekonomičen način obdelovati že kaljeno jeklo in karbidne trdine. Tako lahko izdelujemo komplicirane oblike v kaljena, močno legirana jekla. Elektroerozija je nepogrešljiva v orodjarnah, kjer se vsakodnevno uporablja pri izdelavi orodij.
Dovolj. Ne morem več brati tega. Komaj čakam, da pride sine domov, pa da ga vprašam, če se še spomni kako smo z dedkom kar na domačem dvorišču švasali.